Guava (psidium), ki spada v družino mirt (Myrtaceae), zagotavlja jagodičasto sadje, ki vsebuje veliko vitamina C in je sicer zelo zdravo. Poleg tega je rahlo kislo sadje tudi precej okusno – po okusu podobno kot pasijonka – in velja tudi za razmeroma enostavno nego. Zato ni čudno, da se eksotična rastlina vse pogosteje goji kot kontejnerska rastlina.

izvor in distribucija
Endemična - t.j. H. prvotno - guave so doma predvsem v Srednji in Južni Ameriki ter na Karibih. Tam v tropskem in subtropskem podnebju uspevajo drevesa in grmovnice, ki so v povprečju visoka tudi do šest metrov, vse leto pa dajejo domačinom okusne in zdrave plodove, ki jih jedo surove in predelajo v marmelade in kompote. Ker velja, da je rastlina precej produktivna in tudi prilagodljiva, se je zdaj razširila tudi v druge tropske predele ali pa so jo tja vnesli ljudje. Rastlina je doma samo v Novem svetu, kjer je razvila osupljivo raznolikost vrst s približno 150 različnimi vrstami. Vendar pa vsi ne tvorijo želenega sadja.
Vrste in sorte guave
Med užitne vrste guave spada na primer prava guava (Psidium guajava), ki izvira predvsem iz Južne Amerike. Je drevo, ki v domovini zraste do 13 metrov visoko in ima gladko, sivo lubje. To običajno tvori plodove v obliki hruške z belim ali rumenim mesom. Kožica je ob zrelosti tudi rumena. Brazilska guava (Acca sellowiana), znana tudi kot ananasova guava ali feijoa, je grmu podobno drevo, ki v naravi doseže največjo višino okoli pet metrov. Oblika in barva sadja se ne razlikujeta od kivija. Ta vrsta je še posebej primerna za shranjevanje v vedru in prenaša celo rahle zmrzali. Je pa tudi brazilska guava rastlina mirte, a strogo gledano ni guava – v nasprotju z jagodno guavo (Psidium cattleyanum), ki jo pogosto gojijo tudi kot kontejnersko rastlino in daje svetlo rdeče plodove.
nasveti
Ne glede na to, katero guavo se odločite za gojenje doma, nobena od rastlin ni odporna. Rastline, ki izvirajo iz tropskih krajev, je treba prezimiti na hladnem in brez zmrzali pri približno 10 °C in čim svetleje.